Začetki fokusinga segajo v leto 1953, ko je filozof in psihoterapevt prof. dr. Eugene T. Gendlin v sodelovanju s prof. dr. Carlom Rogersom in drugimi sodelavci na univerzi v Chicagu raziskoval, zakaj psihoterapija nekaterim klientom koristi in drugim ne.

Ugotovili so, da je za uspešno (psiho)terapevtsko spremembo ključno, da zmore posameznik glede svojih težav zaznati, kaj se dogaja v njegovem telesu, usmeriti pozornost na nejasno in neoblikovano občutje v nastajanju, kasneje poimenovano »felt sense« (slo. občutena zaznava), jo ustrezno opredeliti in zanjo izoblikovati ustrezne besede.

Nato so iskali preprost način, kako to zmožnost razviti in učiti. Razčlenili so jo na šest korakov (1. Clearing a space – slo. ustvarjanje prostora, 2. Felt sense – slo. zaznavni čut, 3. Handle – slo. oprimek oz. pomagalo, 4. Resonating – slo. iskanje ubranosti, 5. Asking – slo. spraševanje, 6. Receiving – slo. sprejemanje) in poimenovali »Focusing«, kar bi v slovenščini lahko imenovali osrediščanje ali osredotočanje.

Fokusing so v teoriji in praksi dalje razvijali tudi številni drugi strokovnjaki, med katerimi so Ann Weiser Cornell, Barbara Mc Gavin, Kevin McEvenue, Shirley Turcotte, Alexis Phillips, Shaun Phillips, Peter A. Campbell, Edwin M. McMahon, Rene Veugelers in drugi. Danes se fokusing izvaja in uči po vsem svetu.

Dr. Gendlin je za svoje delo prejel številne ugledne nagrade. Je večkratni nagrajenec Ameriškega psihološkega združenja (angl. American Psychological Association – APA) za prispevek k razvoju izkustvene psihoterapije. Ustanovil je tudi Inštitut za fokusing (angl. The Focusing Institute New York), ki se danes imenuje Mednarodni inštitut za fokusing (angl. International Focusing Institute). Ta inštitut je osrednja mednarodna krovna organizacija, v katero se lahko vključijo fokuserji z vsega sveta, ki so se izobraževali pri učiteljih in koordinatorjih tega inštituta in delujejo v skladu s temeljnimi zakonitostmi fokusinga.