Čuječnost


Fokusing in čuječnost sta si podobna v nekaterih značilnostih.

Oba procesa sta osredotočena na zaznavanje in zavedanje lastnega doživljanja v sedanjem trenutku. Pozornost je usmerjena na trenutno izkušnjo. Posameznik je v drži odprtega, sprejemajočega, sočutnega in neobsojajočega opazovalca tega, kar se pojavi.

Razlika je v načinu in namenu opazovanja.

Pri čuječnosti gre za zavedanje lastnih misli, čustev, telesnih občutkov in namer ter zunanjega dogajanja, brez da bi se poskušali doživljanju izogniti, ga zadržati ali kako drugače spreminjati. Zaznavam in izkustvom se dopušča, da prihajajo in zapuščajo naše zavedanje. To umiri um in omogoča razvoj. Gre za držo nenavezovanja in ustvarjanje neobsojajočega prostora za trajajoče stanje opuščanja.

Ko fokusiramo smo nevsiljivo radovedni in aktivno udeleženi opazovalci občutkov in zaznav, ki pridejo v naše zavedanje. Pozornosti dopustimo, da se sama usmeri in izbere cilj svojega opazovanja z namenom, da se izoblikuje in razkrije občutena zaznava, ki nadalje usmerja proces.

Če občutena zaznava vztraja dovolj dolgo, jo opazujemo, spoznavamo, se z njo sporazumevamo in soustvarjamo odnos varne(jše) navezanosti.